21/11

se vedno izi pocivanje nc naporov, ze 3 dan na bananah in oreskih.
pocasi sem zacel razumet Vrindavan, tukaj ze samo bivanje cisti. tukaj je treba bivati. dobesedno. ko gremo na potovanje imamo v mislih obiskati cim vec mest, vse pofotkat , spoznat ljudi, obicaje, cene in to je to...vridnavan je poseben, tu ni kaj za videt za zahodne oci. ni neko impulzivno mesto, ki bi zadovoljilo cute v smeri materialnega. to je duhovno mesto. vsak vdih, vsaka sekunda bivanja ociscuje. clovek bi tu dozivel smrt. to je popolnost. to custis, in tudi krishna to pravi, kdor zapusti telo u vrindavanu, ki je preslikava dejanskega njegovega duhovnega prebivalisca na zemljo, gre v duhovni svet, nazaj k njemu, na vrhovni planet-goloka vrindavan. ciscenje, ki sem ga imel ni bilo edino, ce bi ostal tu, uf, bi imel takih noci kar nekaj, zelo verjetno. tudi umske necistoce prihajajo na dan. toliko enih impulzov nam v um pritisne ta zahodni svet, no nas, moj nacin zivljenja. ze sama tv je koma. se sprehajam po templju, mantram in ne morem verjet, kar neke slike iz uma pred ocmi, raje ne povem kaksne, jih samo ignoriram in toleriram in prosim prabhupada in krishno, da gre to ven.
in ker sem se malo zdelan in ker me je strah novega ciscenja raje ostajam na oreskih in bananah. ni tako izi. prides sem si ogledas stvari in gres. lahko to naredis seveda, ampak nikoli ne zacutis vrindavana. ko pa to ves, ali ce morda ostanes malo dlje, se nikoli vec noces lociti.

tu sva srecala 2 bhakti iz kranja in ljubljane, modela sta tu vec kot 10 let, gresta domov pogledat in potem nazaj. obratno kot ostali, ki indijo obiskujejo. to je njun dom. no, to je vsem dom, ampak onadva sta to realizirala ze sedaj, zato tu ostajata.

evo malo sprotnih misli u zvezek.
ostajava le se danes in jutri, u cetrtek pa naprej. tako nama je zal. tu bi rad ostal dlje, mesec, dva sest...pa vendar sva prvic u indiji, morava se kaj drugega videt, ampak vrneva se sigurno nazaj, ce ne v tem izletu pa naslednjem...